Barbara slika svoje videnje pokrajine in sveta, ki ga na platno prenaša v abstraktni likovni govorici. Na posameznih slikah pokrajino lahko le slutimo, nakazano v horizontalnih pasovih, drugje je povsem imaginarna, izpolnjena le s simboli (krog, sonce, lestev). S simboli in znacilnim koloritom je Barbara izoblikovala prepoznaven likovni jezik. Nedvomno je tudi okolje iz katerega izhaja botrovalo njenemu slikarskemu izražanju. Tako na njenih platnih še vedno, verjetno podzavestno, živi dedišcina škofjeloškega slikarstva. Že od nekdaj so bili škofjeloški kraji s svojo idilicno pokrajino vir liricnega slikarskega navdiha. Seveda ne moremo govoriti o ponazoritvi resnicne krajine, gre za notranje obcuteno pokrajino, svet intimnih doživetij in custev. Naslikane vrtove lahko razumemo kot prispodobe naših življenj, ki hlastijo po tem, da jih izoblikujemo, gojimo in predajamo soncu.